Sotla je vodotok med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki se kot levi pritok izliva v reko Savo pri naselju Rigonce (Slovenija) oz. Ključ Brdovečki (Hrvaška). Dolžina toka je cca 90 km, padavinsko območje celotne Sotle pa obsega približno 600 km2. Porečje Sotle na severu meji na porečje Dravinje, na zahodu na porečje Savinje, na vzhodu pa na porečje Krapine. Prispevne površine so izrazito nesimetrične; medtem ko so desni pritoki na slovenski strani prevladujoči, so levi pritoki, na hrvaški strani, kratki in z majhnimi prispevnimi površinami. V zgornjem delu porečja se v Sotlo izliva nekaj manjših desnih pritokov, med njimi Draganja v Rogatcu, v naselju Podčetrtek pa se v Sotlo izliva eden njenih večjih pritokov, Mestinjščica. Dolvodno se v Sotlo izlivajo še večji pritoki: Tinski potok, Župnijski potok, Golobinjek, Olimščica in Buča ter največji pritok Bistrica. Po izlivu Bistrice Sotla teče po Kumrovškem polju in nato preide v ozko dolino Zelenjak med Bizeljskimi griči in Cesargradsko goro ter nato teče proti jugu v aluvialni ravnici z večjima pritokoma Dramlja in Bizeljsko. Na levem delu porečja na Hrvaškem teče Sotla v glavnem ob vznožju hribov in le na posameznih odsekih preseka manjše doline. Vsi levi pritoki so kratki in hudourniškega značaja, s povečanim erozijskim delovanjem. Večji pritoki na tem delu so Škrnik, Kladnik in Razvor na območju Kumrovca, potok Čemehovec na območju Kraljevca na Sotli ter potok Dubravica.
Sotla ima v svojem povirnem delu strm in hudourniški tok, nato pa se njen padec precej hitro zmanjša in preide v ravninski tok z velikimi ovinki – meandri. Na obravnavanem območju so vodna korita, kot tudi v preteklosti urejeni odseki, močno obrasla z obrežno vegetacijo, večja drevesa so se razrasla tudi do polovice osnovnih korit, kar ob visokih vodah povzroča zamašitev s plavjem in posledično bočno erozijo, ki sčasoma z izostritvijo konkavnih delov krivin povzroča še večje meandriranje in spreminjanje poteka osnovnega korita.
V porečju Sotle je več vodomernih postaj. Na reki Sotli trenutno deluje vodomerna postaja Rakovec, ki ima podatkovni niz od leta 1926. Na pritoku Bistrica je vodomerna postaja Zagaj, ki je pričela delovati leta 1965, na pritoku Mestinjščica pa vodomerna postaja Sodna vas s podatkovnim nizom od leta 1989. V letu 2017 bo reaktivirana vodomerna postaja na reki Sotli v Rogatcu, ki je v preteklosti delovala med letoma 1965 in 1986. Nadalje so trenutno aktivne vodomerne postaje Hum na Sutli (podatkovni niz od leta 2008), Sotelsko jezero (podatkovni niz od leta 2001), Bratkovec (podatkovni niz od leta 1993), Zelenjak (podatkovni niz za sedanjo lokacijo postaje od leta 1967) in Ključ (podatkovni niz od leta 1988). Na vodomernih postajah Bratkovec in Zelenjak se izvajajo meritve pretokov od postavitve teh dalje, na postaji Hum na Sutli pa od leta 1914. Od takrat pa do danes je bilo izvedenih le 6 meritev in to v glavnem pri nizkih pretokih. Postaje Hum na Sutli, Zelenjak in Bratkovec so opremljene z limnigrafi, postaji Sotelsko jezero in Ključ pa z vodomernimi letvami. Postaje Hum na Sutli, Sotelsko jezero in Zelenjak so pomembne za izvajanje ukrepov za varovanje pred poplavami. Na postaji Zelenjak je bila postavljena avtomatska merilna postaja leta 1979, na postaji Hum na Sutli pa leta 2008. Na postaji Sotelsko jezero se izredne meritve izvajajo v času nastopa visokih voda.
Pretekli podatki kažejo, da je srednji pretok na vodomerni postaji Rakovec (vodozbirno zaledje približno 560 km2) v obdobju med letoma 1926 in 2014 znašal 8,25 m3/s. Najvišji vodostaj v merilnem obdobju je bil dosežen 18. 9. 2010 pri absolutni koti 146,36 m, pri čemer je bil ocenjen pretok okoli 121 m3/s.
Sotla je z naravovarstvenega vidika zavarovana in pomembna za ohranjanje več vrst rib in školjk, kar pomembno vpliva na način upravljanja voda reke Sotle ter vodnih in priobalnih zemljišč. Na odseku med vtokom Olimskega potoka do Stare vasi-Bizeljsko poteka Sotla na slovenski strani po območju regijskega parka Kozjanski park, ki celovito varuje naravno in kulturno krajino. Na območju ornitološkega rezervata Jovsi, ki se razprostira med cesto Župelevec – Dobova in reko Sotlo v občini Brežice, se ohranja poplavna in zamočvirjena območja.
V zadnjih dvajsetih letih se v smislu hidrotehničnih ureditev na Sotli izvajajo le vzdrževalna dela in še to v minimalnem obsegu. Na krajših odsekih skozi naselja in na območjih mejnih prehodov se izvajajo košnje brežin ter delno poseki odvečne zarasti, na območjih, kjer prihaja do poškodb zaradi erozijskega delovanja voda, pa se izvaja lokalna zaščita brežin v smislu preprečevanja širjenja erozije in škode na okoliških zemljiščih.
V 50-ih leti XX. stoletja je bila v sklopu izgradnje železniške proge Savski Marof – Stranje, izvedena ureditev (regulacija) korita reke Sotle od izliva v Savo do Figarovega mostu v Čemehovcu (km 14+800). Kasneje so bili izvedeni manjši posamezni ukrepi stabilizacije korita (pragovi, vzdolžne zgradbe, utrditve brežin), in sicer tako na levem kot tudi na desnem bregu Sotle. Del teh ureditev še vedno opravlja svojo funkcijo.
Poplavno ogroženo je celotno območje ob reki Sotli, od Dobovca do izliva v Savo. Ureditve (regulacije) na nekaterih urbaniziranih območjih so obseg poplav omejile ali zmanjšale njihovo pogostost. Pritoki se proti Sotli stekajo po relativno ozkih dolinah. Ob Mestinjščici, Zibiškem potoku, Tinskem potoku, Buči in Bistrici, ob visokih vodah srednje in daljše povratne dobe (nad Q5) poplavljajo večinoma kmetijske površine in posamezne manjše zaselke oz. posamezne objekte. V preteklosti je bila pogosto poplavljena tudi glavna cesta pri Podčetrtku, ob vsakoletnih visokih vodah pa so poplavljene celotne ravnice na obeh bregovih.
Poplavno ogrožena območja na slovenski strani, ki jih je potrebno omeniti, so :
- cesta k mejnemu prehodu Orešje;
- objekti v naseljih Bračna vas, Gregovce, Nova vas, Rigonce, Loče;
- del poseljenega območja in turistični objekti v občini Podčetrtek;
- območje Rogatca na delu ob Sotli.
