Múra (nem. Mur, hrv. in madž. Mura, prekmursko Müra, Möra) je reka v Srednji Evropi, levi pritok Drave. Izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Nizkih Tur, v visokogorski dolini Murwinkel v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Najprej teče po ledeniško preoblikovani dolini Lungau večinoma proti vzhodu mimo mesteca Tamsweg. Nekoliko niže vstopi v zvezno deželo Štajersko in nadaljuje pot proti vzhodu skozi Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben do mesteca Bruck an der Mur, kjer dobi z leve pritok Murico. Tu zavije ostro proti jugu, se v ozki soteski prebije skozi pas Južnih apneniških Alp ter pri Gradcu (nem. Graz) vstopi v širno Graško kotlino. Po njej teče proti jugu mimo Lipnice (nem. Leibnitz) do avstrijsko-slovenske meje in nato po njej do Gornje Radgone. V smeri proti jugovzhodu prečka Slovenijo, pod Razkrižjem doseže slovensko-hrvaško mejo, nato teče še po hrvaško-madžarski meji, tik pred izlivom dobi z leve umetni kanal Principális in se pri Legradu izlije v Dravo. Večji levi pritoki so Taurach, Liesing in Murica (nem. Mürz) v Avstriji ter Krka, v katero se izliva Ledava; desni pritoki so Kainach in Solba (nem. Sulm) v Avstriji ter Ščavnica v Sloveniji in Trnava na Hrvaškem.
V najbolj zgornjem toku je Mura tipična visokogorska reka, a se kmalu spusti v širšo dolino Lungau v nadmorski višini ok. 1000 m. Po njej teče mimo številnih vasi, med travniki in polji, v celotnem toku regulirana in obdana samo z ozkim pasom obvodnega rastlinstva. Takšna je reka sprva tudi na Štajerskem, a že nad mestom Murau sta na njej prvi dve od 21 pretočnih hidroelektrarn. Reka teče naprej proti vzhodu, vijuga po široki dolini, vse do mesta Judenburg, kjer vstopi v 20 km dolgo in do 8 km široko Judenburško kotlino. Tu so v preteklosti pridobivali rjavi premog, tudi tamkajšnja industrija (papirna, kovinska) je nekoč močno onesnaževala reko. Dolvodno od Knittelfelda reka ponovno vstopi v ozko dolino med gozdnatimi hribovji, teče skozi Leoben z veliko železarno v bližnjem Donawitzu in doseže Bruck an der Mur. V dolino Mure se tu od severovzhoda pridruži dolina ob njenem levem pritoku Murici (nem. Mürz), po kateri navzdol pripelje južna železnica s prelaza Semmering in se nadaljuje po ozki soteski Mure proti štajerskemu glavnemu mestu. Že od Leobna naprej se na reki vrstijo elektrarna za elektrarno, vse do zadnje na avstrijskem delu reke pri Špilju (nem. Spielfeld). Mura teče prav skozi stari del Gradca (nem. Graz), nato pa po široki ravnini Graške kotline proti jugu. Tudi tu je v celoti regulirana, na njej se vrstijo hidroelektrarne, ob straneh jo spremljajo mlinščice, ki so jih nekdaj zgradili za pogon mlinov in žag. Nekoč je bila Mura v tem delu že prava nižinska reka in je svojo strugo prestavljala sem in tja po ravnini, a so jo že v drugi polovici 19. st. v celoti regulirali. Od Špilja (nem. Spielfeld) do Gornje Radgone je Mura mejna reka med Slovenijo in Avstrijo. Na tem delu teče tik ob severnem robu Slovenskih goric, nato v širokem loku obteče Apaško polje. Že tu se na obeh straneh reke začne širši pas logov, ki se dolvodno od Radencev še razširijo. Pri Gornji Radgoni se reka spet dotakne gričevnatih Slovenskih goric in tu je od nekdaj pomemben prehod preko reke do Radgone (nem. Bad Radkersburg) na levem bregu. Tudi 28 km dolg odsek Mure od Gornje Radgone do Gibine je človek močno spremenil. Nekoč se je Mura pogosto razlivala po širni ravnini, zlasti na levem bregu, zdaj pa so z dolgimi protipoplavnimi nasipi poplave bolj ali manj omejili na pas logov neposredno ob reki. Zaradi preteklih regulacij in hidroelektrarn v zgornjem toku reka prenaša veliko manj proda in drugega plavja kot nekoč, zaradi česar je v zadnjih desetletjih precej poglobila strugo. To je povzročilo znižanje gladine podtalnice, kar ima za posledico tudi hiranje ekološko izjemno pomembnih poplavnih gozdov ob reki. Od izliva Krke v Muro Mura vijuga naprej proti jugovzhodu in dela obsežne okljuke ali meandre, vse dokler se pri Legradu ne izlije v Dravo.
Mura je v zgornjem toku značilna gorska hudourniška reka, večji del regulirana in ne povzroča posebnih težav. Pod Gradcem, kjer je nekoč prestavljala strugo sem in tja po ravnini, so reko regulirali že v drugi polovici 19. stoletja, danes pa se pretaka prek niza pretočnih hidroelektrarn. V Graški kotlini in tudi niže ob toku je v zadnji ledeni dobi reka na široko nasula današnjo prodno ravnino, po koncu ledene dobe pa se je ponovno vrezala v lastne nanose in izdelala obsežno naplavno ravnico, ki postaja ob toku navzdol vse širša. Velik del te ravnice je še vedno v dosegu velikih poplav in od tu velika razlika med nekoliko višjimi, obdelanimi in gosto poseljenimi deli ter najnižjimi deli ravnice vzdolž reke, ki jih je človek v veliki meri prepustil logom in močvirnim travnikom. Ta široka ravnina je bila v preteklosti izpostavljena obsežnim poplavam, ki so se razlivale več kilometrov na široko in ogrožale tudi vasi stran od reke, predvsem na levem bregu od Petanjcev navzdol.
Podobno kot Drava ima tudi Mura izrazit snežno-dežni režim z daleč največ vode maja (taljenje snega v visokogorju), najmanj pa januarja, ko večina padavin pade v obliki snega. V obdobju 1971–2000 je imela v Gornji Radgoni povprečni pretok 153,7 m3/s. V istem obdobju so največji pretok izmerili 17. 7. 1972 (1205 m3/s), najmanjši pretok pa 14. 12. 1989 (40,5 m3/s). Največji pretok doslej so v Gornji Radgoni izmerili 22. 8. 2005, in sicer 1350 m3/s). Na območju vodomerne postaje Mursko Središče pa je zabeležen največji pretok 15.09.2014. ki je znašal 528 cm, oziroma 1280 m3/s (po protočni krivulji).
Niz hidroelektrarn na avstrijskem delu ne more zadržati poplavne vode, saj so elektrarne pretočne in imajo majhne zadrževalnike, zato sta zlasti v slovenskem delu Mure na obeh straneh skoraj sklenjena protipoplavna nasipa, ki zaenkrat zmoreta zadrževati poplave na območju logov in bližnjih mokrotnih travnikov. Na desnem bregu je sklenjen protipoplavni nasip od Vučje vasi do Gibine, na levem bregu od Petanjcev do Pinc, toda tudi ti ne bodo mogli nikoli zagotoviti popolne varnosti pred poplavami.
Ena najhujših poplav ob našem delu Mure je bila 11. in 12. 11. 1925. Po močnem in dolgotrajnem deževju se je Mura na široko razlila in poplavila številne vasi na obeh straneh. Najhuje so bili prizadeti Veržej, Dokležovje in Petišovci, tudi v Murski Soboti je voda segala več kot dva metra visoko. Slovenski gospodar opisuje tragedijo: “Za Prekmurje se lahko reče, da ga taka nesreča še ni nikoli zadela. Vsled strašnega naliva so izstopili vsi potoki in Mura je zalila celo pokrajino v višini več metrov. Strašen je bil pogled na ogromno blatno jezero, iz katerega so štrlela le drevesa in strehe od hiš, na katerih so se zbirale preplašene družine ter prezebajoč v najhujšem dežju čakale na pomoč brez hrane, v večni nevarnosti, da jim voda spodnese še edino oporo ter jih pogoltne. Po blatni vodi je plavala okrog njihova imovina, živina je v hlevih tulila in mukala v naraščajoči vodi, dokler ni utonila; kjer se je posrečilo, živino še pravočasno spraviti iz hlevov, je vseeno poginila, ker je voda narastla nad 2 metra ter ugonobila vse, kar se ni rešilo na drevesa ali strehe.”
Hude poplave so bile ob Muri še avgusta 1926, avgusta 1938, 13.–17. 7. 1972 in nazadnje avgusta 2005. Ob tej poplavi so v zadnjih desetletjih zgrajeni nasipi v polni meri izpolnili svojo nalogo, saj kljub največjemu zabeleženemu pretoku (v Gornji Radgoni 22. 8. 2005: 1350 m3) ni prišlo do katastrofalnih poplav. Gasilci in domačini so s skrajnimi napori uspeli pravočasno utrditi nasipe, da se voda ni razlila po ravnini, ampak so poplave večinoma ostale znotraj protipoplavnih nasipov. Kljub temu so bile posledice poplave hude, saj so poplavljali tudi podtalnica in manjši potoki, tako da je bilo pod vodo okrog 300 stanovanjskih hiš, poškodovanih ali uničenih pa 39 mostov.
